SUBSCRIPTION FORM

Subscription options (please select your option)

a) I would like to subscribe to the Litteræ Slovenicæ jour­nal until written notification of cancellation. Payment of the subscription fee will be due upon receipt of in­voice. Annual subscription is 30 EUR (15 EUR/issue).

b) I would like to subscribe to the Litteræ Slovenicæ jour­nal for the following period: start date (volume): _________ end date (vol­ume): _________. Payment of the subscription fee will be due upon receipt of in­voice.

c) I would like to place an order for the following 3 selected back issues from the list. The price for books published before 2013 remains 10.00 EUR. Regular price applies to titles published after and including 2013. Payment for the back issues will be due upon receipt of invoice.

Selected titles:

1. _______________________________________________________

2. _______________________________________________________

3. _______________________________________________________

Special in­structions:_________________________________________

Name: ___________________

Street: ___________________ Post code: ________________

City: ____________________ Country: _________________

Email: ___________________

Phone: __________________

Place, date: Signature:

An invoice including standard postage will be emailed to the subscriber or sent by regular mail. After payment has been made, the selected back issues or the volume(s) of the journal will be shipped to the subscriber. A timely notification will be sent to the subscriber if the selected back issues are not available.

The subscription form and any queries can be emailed or sent by regu­lar mail to the following address:

Društvo slovenskih pisateljev / Slovene Writers’ Association

Tomšičeva 12, 1000 Ljubljana, Slovenia

Phone: +386 1 251 41 44,

Email: dsp@drustvo-dsp.si

Webpage: http://www.litteraeslovenicae.si

1/2010/XLVIII/128

Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev

Association of Slovenian Writers, Slovenian PEN centre, Slovenian Literary Translators’ Association

Association des écrivains slovènes, Centre PEN slovène, Association des traducteurs littéraires slovènes

editorial address

Tomšičeva 12, SI-1000 Ljubljana

phone +386 1 25 14 144, fax +386 1 42 16 430

e-mail dsp@drustvo-dsp.si

www.drustvo-dsp.si

Tomaž Šalamun

Ko vdre senca

When the Shadow Breaks

Lorsque l’ombre force

Izbral

Michael T. Taren

Predgovor 
Richard Jackson

Selected by

Michael T. Taren

Introduction by
Richard Jackson

Choisi par

Michael T. Taren

Préface par 
Richard Jackson

Društvo slovenskih pisateljev
Slovene Writers’ Association
Association des écrivains slovènes

Ljubljana, 2017

Tomaž Šalamun
Ko vdre senca / When the Shadow Breaks / Lorsque l’ombre force

Izdalo Društvo slovenskih pisateljev, Ljubljana /

Published by Slovenian Writers’ Association /

Publié par Association des écrivains slovènes

© 2010 Tomaž Šalamun, pesmi / poems / poèmes

© 2010 Tomaž Šalamun & Michael T. Taren, prevod v angleščino / English trans­lation

© 2010 Barbara Pogačnik, prevod v francoščino / traduction en français

© 2010 Richard Jackson, uvod / introduction / préface

Odgovorna urednica Litterae Slovenicae v letu 2010/ Litterae Slovenicae was in the year 2010 edited by /
Rédactrice responsable de Litterae Slovenicae en 2010

Alenka Jovanovski

Fotografija / Photo / Photo

Kari Klemelä

Oblikovanje / Design by / Désigne par

Ranko Novak

Uredniški odbor Litterae Slovenicae v letu 2010/ Editorial Board of Litterae Slovenicae in the year 2010/ Conseil de rédaction de Litterae Slovenicae en 2010

Cvetka Bevc, Erica Johnson Debeljak, Alenka Jovanovski, Miha Mazzini, Veronika Simoniti, Damjan Šinigoj

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Univerzitetna knjižnica Maribor

821.163.6-1(0.034.2)

821.163.6.09Šalamun T.(0.034.2)

ŠALAMUN, Tomaž

Ko vdre senca [Elektronski vir] = When the shadow breaks = Lorsque l’ombre force / Tomaž Šalamun ; izbral Michael T. Taren ; predgovor Richard Jackson ; [Tomaž Šalamun & Michael T. Taren, prevod v angleščino, Barbara Pogačnik, prevod v francoščino]. - El. knjiga. - Ljubljana : Društvo slovenskih pisateljev = Slovene Writers’ Association = Association des écrivains slovènes, 2017. - (Litterae Slovenicae : Slovenian literary magazine)

ISBN 978-961-6995-29-0 (ePub)

COBISS.SI-ID 91898113

Društvo slovenskih pisateljev je hotelo pred objavo poravnati vse obveznosti do vseh nosilcev materialnih avtorskih pravic. V nekaterih primerih nam to ni uspelo, zato jih prosimo, naj se nam oglasijo. / Prior to publication, the Slovene Writers’ Association was committed to settling all the obligations towards the respective owners of the literary copyrights. In some cases we were unable to reach the authorized holders, and we hereby kindly ask them to contact us.

»Vlekel sem črto«: uničenja pri Tomažu Šalamunu

Richard Jackson

Brez pretiravanja: v tako dosledno avantgardistični pisavi, kot je Šalamunova, je mogoče razpoznati daljno naslednico romantičnega pesnika Franceta Prešerna. Tragika Prešernovega videnja se v drugem Sonetu nesreče razodene kot »globoko brezno brez vse rešne póti,« Šalamun pa se z breznom spopade in ga tudi preseže, ko z neverjetno teles­nostjo govorice ustvari še globlje brezno in povzroči, da je izvorno brezno pogoltnjeno v njem. To preobraženo brezno spominja na vodnjak, ki daje hrano in iz skrivnostnih globin jezika črpa vodo, vendar so iz istega vira načrpani tudi drugi vplivi (Vallejo, Breton, Hlebnikov, Hikmet, O’Hara). Končni rezultat je jezik, poln nedoslednosti, kontradikcij, dobesednih podob, hiperboličnih trditev, epizodičnih fragmentov, strastnih izpovedi, napačnih vzročno-posledičnih verig, paralelizmov. Vse to le še poudari sopostavljanje kozmičnega in trivialnega, ki se v tej poeziji vzajemno preopredeljujeta. Pesnica Trenna Shape zapiše takole: »Šalamunove pesmi imam rada zaradi njiho­vega rjovenja in norčavih asociativnih preskokov. Ne morem si kaj, da se po prebrani pesmi ne bi čutila nekoliko zadihane in v šoku. Kot bi me pesem pahnila po hribu navzdol: kotalim se, sem in tja me odbija, prispem vsa izmučena in zmedena, potem se omotična in brez sape pobiram; in ko se ozrem nazaj, je trava poležana, veje ponekod so zlomljene, in samo čudim se lahko, kako sem prispela na dno«.1Gre torej za poezijo v smislu preustvarjanja jezika, kot jo je zagovarjal angleški pesnik W. H. Auden. Še več, Šala­munov jezik je asociativno tako nabit, da se neverjetno dobro prevaja v druge jezike in ustvarja enako skrivnostne učinke kot v izvorni slovenščini.

Po Šalamunovem mnenju se mora pesem vedno spopadati z iskanjem tega, česar ni mogoče izreči v običajnem jeziku: »Pesnik je lovec, ne pa izrekovalec,« pove v nekem intervjuju. »Izre­kaš tisto, kar že imaš. Neizrekljivo pa je kot zver v goščavi, lovec jo prepozna samo po odtisih. Že dejstvo, da je zdajle, ko takole tipamo z raznimi metaforami in primerami, ne moremo ustrezno opisati, razkrije, kako silna reč je to, kako silna je nje­na privlačnost«.2Tu pa je še en paradoks: lovec ne uniči le plena, uničuje tudi samega sebe. In uničuje celo svojo lastno epoho:

Žretje stoletja

postaja

prav tako dolgočasen posel

kot štetje

graha.

(Pesmi za Jašo)

Za Šalamuna je čas »v žici, v peni. / Zvit in stisnjen —«: čas je torej nekaj taktilnega — namesto da bi bil abstrakten, je reč, s katero je mogoče upravljati.

Uničenje je na tem mestu brž preosmišljeno in postane ponovno rojstvo sebstva. »Sem // njušen? Me ni?« sprašuje pozneje v pesmi Zlitje. Nekaj pesmi zatem se zbirka izteče v vprašanje:

Si tu?

Ne vem, Neimenovani, ne vem.

Poglej me.

Poglej me.

Ko boš hotel.

Ko bom umrl.

Ko se bo svetlilo.

Ko bo moje telo ugasnjeno.

Ko bom dihal.

Hitre, nasekane trditve se nizajo brez jasnih odnosnic: se časovni odvisniki nanašajo na uvodno vprašanje Neimeno­va­nega ali pa je to morda govor Neimenovanega? V nadaljevanju pesmi se razkrije, da sta obe možnosti enako veljavni, kajti videc in videno sta eno. »Postanemo to, kar uziramo«, trdi Blake. V nadaljevanju je dvoumnost še očitnejša, recimo v verzu »Ti si, kar vidim«. Vejica dekonstruira tisto, kar bi sicer bilo pre­prosta trditev, in ustvari dve samostojni, a povezani trditvi.3Verze spremlja preprosto poročilo o pisanju pesmi, ki čedalje izraziteje zaznamuje pesem, pravzaprav kar célo zbirko. Takšna opredelitev dvojnega sebstva pojasnjuje nenehno samospraše­vanje, ki ga je zaznati v zbirki. V pesmi razkrijem se in imam čisto dušo je denimo zapisano: »se ti ne zdi nevarno da se pri tem tudi sam ne uničiš / gotovo da je v nekem smislu nevarno / neprestano moram meriti razdalje.« Nekakšno inherentno nasilje je uper­jeno proti duši in jeziku, in prav tako proti telesu — toda uniče­nje je obenem tudi ponovno ustvarjanje: »molim za vse tiste ki sem jih pobil z ljubeznijo.«

Ena od osupljivih stalnic Šalamunovega pesniškega poslan­stva je tudi raba psevdoreligioznih metaforičnih nizov. V neki pesmi »Gospodu tako žarijo oči«, žari pa tudi sonce (Ko vdre sonce); naslov neke druge pesmi se glasi Dekalog je pred trebuhom in po Pentatevhu. V pesmihudiči so stekleni govorec upa, da bo bog ubil steklene hudiče, v pesmi Rudarji pa beremo: »Božje oko loka potočke / in napihne srce.« Svetniki, gnostiki, grški bogovi in oltarji se pojavljajo v številnih pesmih. Vendar ne gre za reli­giozno ali teološko poanto, pač pa za poskus prodiranja k neizrekljivemu. Morda se takšna sklicevanja na religijo zdijo svetoskrunska, ker napadajo teologijo: »In ne bova več hodila po cerkvah, da bi se / ti zabavala s Kristusi / v vijoličnih bermuda gatah iz / pliša,« pravi v Nonici. Toda: dekonstrukcija teološkega konteksta zahteva pre-pis; enega od daljših primerov je najti v naslednji pesmi:

jezus kristus se cvre v peklu. dolgo je pasel

ovce ki so dajale deset vrst volne. abraham je

letal po zraku kot metulj. ko je imel štirinajst

let in je opravil malo maturo so mu kupili

motoristična očala. pri vsakem kopanju je molil

da ne bi bil takšen kot holandci. jezus kristus

je rekel: vidite vse to? resnično povem vam: ne

bo ostal tukaj kamen na kamnu ki se ne bi

zrušil. savel pa je še dehtel po grožnji in

moriji. jezus kristus je bil križan ko mu je

bilo triintrideset let. na levi strani je bil levi

razbojnik na desni strani je bil desni razbojnik.

Prvi verzi so šokantni, tudi zato, ker razkrinkavajo religiozni mit. Uvodno stapljanje različnih časovnih okvirjev preraste v parodiranje bibličnega jezika in dogodkov, s katerimi nastaja individualna inačica uničenja in ponovne izgradnje templja (po tradicionalni razlagi je ta Jezus Kristus sam). Parodična opazka »kamen na kamnu« spodseka transformativno razsežnost religioznega videnja: pesem se izteče v preprosto podobo zgodo­vinskega Kristusa med dvema razbojnikoma in ta, zgolj člove­ška podoba spominja na Holbeinovega Kristusa. Omem­ba levega in desnega razbojnika obenem opozarja na politični kontekst. Toda pomembneje je, da se razkrinkavanje dogaja kot poskus prenikanja v tisto, kar je skrito za pripovedjo, v tisto neizrekljivo, kar je onkraj vsakdanjega izkustva. Podobno trdi Šalamun v verzih: »Zgodovina nebes je množična, / nikogar krvi vam ni treba piti. / Kri je cenzurirana sperma.« Izrečeno se bliža izvornemu Kristusovemu sporočilu, se pravi, dajanju živ­ljenja skozi smrt. To videnje jezika ne uporablja pomotoma in namesto misterija, ki ga jezikovno ni mogoče izraziti: »Nisem tak, da bi me lahko / križanje naredilo za Jezusa Kristusa,« beremo v nadaljevanju. Na koncu pa je rečeno:

Jaz sem čisti duh,

brez posledic.

Zgodovina nebes je z menoj razvezana.

Religioznemu metaforičnemu nizu sem namenil nekoliko več pozornosti, a ne zato, ker bi zagovarjal tezo o Šalamunu kot religioznem pesniku; hotel sem namreč pokazati, da je Šalamun radikalno metafizičnen pesnik, kajti pri njem mora priti do uničenja fizičnega, da bi se razkrilo metafizično. Nekaj podobnega pravi tudi pesnik sam v prej omenjenem intervjuju: »V osnovi skušam delati tole — z besedo ali s stavkom uloviti sveto seme vsega, kar je v sredici sadeža, in ga razpreti. Pesem napada neizrekljivo, skrit božji prostor.«

Kako naj torej beremo in se odzivamo na neizrekljivo govo­rico? Kako jo lahko sploh izrazimo, ne da bi jo uničili? Nekaj se nam posveti že ob uvodni pesmi Pra-pradedje. Za­čenja se s preprostim vprašanjem: »Zakaj sem vlekel črto?« Toda namesto da bi povlečena črta ostala to, kar je, se bliskovito razplasti v register vsega, kar bi lahko predstavljala, in tistega, kar je mogoče početi s predstavami črte:

črto lahko:

lahko se je dotikate z rokami

nanjo lahko postavite drevo

lahko jo zmočite

lahko ležete nanjo

lahko zamižite, da je ne vidite

po njej lahko peljete sina

na sprehod po galeriji

lahko stopite z levo nogo

na en del, z desno nogo na

drugi del […]

Asociativni preskoki se od seznama taktilnih referenc širijo k pripovednim zasnutkom, k omembi sina in galerije. Kakor hitro se ustvarita fizično okolje in prisotnost, začne govorec navajati, kaj bi lahko bilo povedano o črti; na ta način črto vpotegne nazaj v pesem, v jezik, med »verze« pesmi — in si pri tem pomaga celo z aluzijami na geometrijo:

[…] in rečete od tu

do tu

lahko nanjo nasujete zemljo

in pojeste pšenico

lahko ugotovite, da ni otrobov

lahko rečete, vsak romb je

iz črte

Na tej točki se pesem zapelje v rahlo razširjeno prizorišče (že od prej vemo, da je to galerija, kjer bi črta predvidoma lahko bila narisana), toda naslikano prizorišče se je vmes že razširilo:

lahko pred galerijo zavpijete

Tinkara, kje si? In Tinkara, ki je v galeriji,

zakriči nazaj, pasem kôzice,

tako da se valovi glasu dotikajo črte.

Podobno kot sta se prej stapljala prostor in čas, se zdaj stapljata konkretno in abstraktno; enako je z zvočnim in vidnim. »Govorjenje«, ki tukaj preide v klicanje, je morda odmev heideggerjevskega klica k biti. Pesniška »črta« se je razvila v jezik prizorišča; če prizorišče opredeljujejo geomet­rične črte, potem te spominjajo na zvočne valove; na ta način vsi trije tipi črt postanejo eno. Vendar se Šalamun ne ustavi ob reprezen­tacij­skem pomenu črte, ampak pesem nadaljuje z nizom nega­tivnih opazk, v katerih navaja, česa vsega ni mogoče napraviti s črto. Črta nima, kot pravi, »nobenih atributov«, črta je popolnoma nereferencialna. V pesmi se na ta način pojavi nere­ferencialni referent, ki ga ni mogoče imeti za (na koncu zares omenjeno) ikonografijo Panofskega, ampak bolj za paradoks, za brezno. Ko se pesem zaključi z besedami »Odnos med lahko in ne morete / je umetnost, / zato je črta umetnost,« ugo­to­­vimo, da je Šalamun izumil način, kako izreči neizrek­ljivo, da je torej ustvaril svet pesniških črt, ki so obenem stvar­niki in uničevalci, kot jih v eseju O domišljiji opredeli Shelley.4

Opisano gibanje jezika se v Pra-pradedih opira na anaforo, ki ustvarja številne povezave, in na asociativne preskoke od enega retoričnega sredstva k drugemu (ti lahko, ti lahko kličeš, ti ne moreš); nič od dvojega se pri Šalamunu ne pojavlja redko. Do radikalnejšega premika pride v pesmi Ko vdre sonce v šipo, kjer je uporabljeno tisto, kar bi Pavese imenoval »narativna podo­ba«. Ne gre za preprosto nadrealistično strategijo in ne za magični realizem, čeprav je postopek soroden obema. Šalamun ustvarja asociativno fenomenologijo, v kateri razpirajoče se individualne podobe razkrivajo slikovne zgodbe; postopek spominja na tisto, o čemer govori Gaston Bachelard v Poetiki prostora. Tudi Šalamunova pesem se spretno pomika natanko v to smer:

Ko vdre sonce v šipo,

da mi vdre v oči,

zavoham tisti jajčasti ris,

prah pod platanami

in dimnikarjevo črno

kroglo na biciklu na njegovi

rami.

Gospodu tako žarijo oči,

da se je prijeti za gumb.

In tudi prase nastopi v mojem spominu.

Kot rožnat zvonkljajoč

šparovček na skrinji.

Ob pisalu.

Ob mehkih dlakah preproge

iz Perzije, kjer mečejo sužnje

v peč.

Izslediti je mogoče nekaj asociativnih pramenov: sonce se pojavlja v oknu, jajčastem krogu, negativno se pojavi v železni krogli, pa v Gospodovem očesu in slednjič v gumbu, ki odpenja um. Gibanje prehaja od zunaj navznoter: kakor hitro vstopi v um, se podoba prašiča preoblikuje v podobo pujska (šparovčka), mehka dlaka spominja na prašičje ščetine. Premiki trčijo ob zaporo, ob pisalo (v angleščini se na tem mestu pojavi še besedna igra, aluzija na pisanje). Obe gibanji se navezujeta na neko tretje gibanje, ki se skozi okensko perspektivo ravno tako približuje oviram v podobi dimnika, pisala in peči. Vse to razkriva, kako se um postopoma ujame v lastno past in postane »suženj«. Še pomembneje je, kako se um izmota iz lastne pasti: s perzijsko preprogo, ki nas popelje nazaj skozi odprto okno, tako da so na koncu sužnji samo tisti, ki ostajajo zaprti. Tak premik je paradigmatičen za Šalamuna: vse njegove pesmi, ne glede na temo, raziskujejo delovanje uma. In ali ni prav v tem osnovna vrednost pesništva in literature nasploh?

Pesem Slow Motion se bere kot ars poetica. Na začetku je omemba uničenja, natančneje, »kremiranih« ljudi. Na začetku je svet ves bel in brez oboda, potem se pojavi čutni dražljaj sto­panja po krompirju. Takrat pesem začne »imenovati« stvari:

[…] Imena se nam

zapirajo kot omare. Nikoli ne pride do

praske. In najbolj daleč, najbolj nežno

teče sanskrt. Ampak vsak potoček je

relativen, ker te naposled zaboli kot

dentist. Tudi prvi jezik je vraževerje.

Nastanek je že izrisan. In tisto

vprašanje, če so stvari prirasle, če

imena kam vodijo, če se kužki parijo,

vsa končajo v tisti belo modri redki

topli kaši, meglici, ki jo adepti

upravičeno imenujejo, kot jo imenujejo.

Ocean milosti in ljubezni.

Na začetku odlomka so imena in jezik nejasni, neškodljivi, »najbolj daleč«. Takoj zatem so spoznani za nekaj relativnega, kajti jezik »zaboli« in povezava z dentistom (prek ust in govora) to še poudari. Toda: začetki jezika so mitski, v temeljih jezika je vražjeverje. Kljub temu se vse govorjenje dogaja v jeziku; ko se zastavljajo »vprašanja«, celo jezik postane oblika »prira­ščanja«. Ali torej »imena kam vodijo«? Toda kam vodijo? Pojavi se metafora oplajanja in z njo vznikne »[o]cean milosti in ljubezni«. Milost in ljubezen sta imenovani tako, kot ju imenu­jejo »adepti«, se pravi, da je to pesem sama. Kar se je z uvod­nim verzom začelo kot namig na absolutni konec telesa (kremirani ljudje), se konča z izjavo o tem, da se stvari dogajajo brez začetka in konca in so nenehno v procesu. Šalamunov občutek za transcendentno bivanje je pravzaprav občutek za brezkončnost tega procesa, kajti vselej smo in medias res.

Podobno kot Pozejdon v Zevsu in Heri tudi pesnik vedno išče »simbolni pomen«, ki se je razprl v antiki (pri izvorih), in ga zmeraj odkriva v zgodovinskih procesih (Feničani), v teles­nosti (Pozejdonova naklonjenost dečkom). Mit je tukaj upo­rab­ljen tako, da se ga demitologizira:»Mohair rdeč sviter je plapolal«. Bistvo te in drugih Šalamunovih pesmi pa je v tem, da je na ta način bilo dokončno zapravljeno simbolno pomenje­nje. Po Šalamunu govori pesnik s telesom in s telesnimi bese­dami, ki se zdijo enako telesne in krvave kot naše lastno meso. Zaradi tega se v druge ljudi in predmete vživlja veliko subtilneje kot Pessoa in jih tudi preosmisli po svoje .

Vzemimo denimo začetek pesmi Vešča Krepa: »Rodil sem se kot vešča Krepa,« ki namiguje na bivanjski izvor in na bivanjski položaj. »Žebelj mi je šel čisto pod vratom,« je rečeno. Potem se pesem zapelje proč in ustvarja asociacije na mnogo situacij in likov, ki so bili ravno tako »pribiti«: »mučeni kristijani«, »ostrige«,