Nobene sledi.
Suhi, stekleni pesek.
Kakšna tišina!

 

hlačnica časa, v tvojo ljubezen,

odstavljena, razporek večera ogleda.

mlačne vršičke prsi imaš razdružene:

takšna je na cepiču verza zamenjana beseda.

 

skleda bivavcev. stisni med mladim

bukovjem dlani, dokler ne boš imela

vlažnih ustnic in moke molitve med

nogama. in ozri se, če on še opreza

za nama: vpiši se v sol, postani kreda.

 

sklanjatev smeha. tako ozko je grlo

tvojega prisostvovanja, da ti ne najdem

čepa. zakaj, ko te tepem z naslado,

postaneš zamišljena, lanena rjuha, čista teža?

 

 Žaklji bivanja, na otokih šele

slišimo mero zemlje,

 ko se v jutru morje napne nanje

kot koža čez otečene prsi otrok.

 Kdor ga zmoti, cvili dolgo

med črnimi babami, ki se z ovcami

prerekajo, še preden se s paranjem

 naskočijo skržati;

preden sakralija zraka dočaka

sonce, da se z vetrom oplodi;

 preden spolzi strast med stegni

z žensko natančnostjo, kadar duha cvet

ali sled ribe v nizki vodi;

 

 in ko baročna svetloba sprijatelji

anagrame stvari.

Hvalnica Mehiki

 

Vratovina sonca,

kačja strmina izžaganih Špancev:

mehka si, izvoljenka terakotnih ljudstev

brez perspektive,

ljubčkov pozabe med tintnimi odtisi

gozda, osenčenim zrakom Goye

in goltnim zagovorom ljubljenj,

s katerim oddaljeni

Pablo

preskuša

spevnost

bronastih bradavic

tvojih mladih

plodilk.

 

Mesečni

lajež

Cortesa, kastanjetne veke

njegovih tolteških noči,

ko skupaj s konopljo

stoka v mreži

nad golobjim bokom

kapriciozne zasvojenke.

Srebrni so piki znojnic oglatih bogov,

in z Yucatána še zmerom nadzorujejo

pretok dežja in rast

revolucij.

 

Kakor žvižg sanjavcev

trepeta

težka čutnost

pištol

nad napetim pasom

Juareza.

 

In že prihaja prevrat koruze!

Petelini vriskajo

nad krvjo načetih

dvobojevalcev,

kot nad perno teksturo morja

tierra caliente.

In že prihaja pijansko zmagoslavje

listja!

 

A do takrat,

ko se prevrnemo v stvari,

bo

v nas

zvenela

beseda

mehkih:

Mehika.

 

Vpis v knjigo sveta nas presega.

Čudenje nas presega, list, toplota,

vonj, daljava. Ker ne zastara kot mi.

Ampak, kar smrt zahteva od nas, je

čista zbranost.

Tedaj zazvenijo stvari vse hkrati:

premočno, izven dosega človeškega

sluha.

Slepa pegica časa

 

Spi, otrok.

Dihaj nedolžnost v molk noči.

 

Lice imaš, ki odznotraj svetli.

Ne v eni, v sto plasteh,

v bajni, hkratni vzporednosti

zasnutkov.

Koliko možnosti, ki niso moje!

Kolikšna volja, seči prek vseh,

ki so odživeli

in bedijo v smrti kot varuhi:

 

koga? česa?

 

Slepa pegica časa,

vsa ljubezen, ki sta jo

izklicala

edina ženska in edini moški,

se je iztočila vate.

 

Slepa pegica časa,

ti si edina preglednost

vsemirja,

edina pot, ki se je izvila iz pozabe,

da bi postala njena edina

nevestica.

 

Slepa nevestica časa.

 

Kopernikanski obrat

 

V enakonočju,

v točki tehtanja severnega in južnega

neba,

obmiruje kamen v svojem padcu.

Svetloba obmiruje, ne presnavlja se v listju

v podobe izginevanja.

 

Mehanizem ravnovesja zaprasketa

v prvinah življenja,

bitja se razvrstijo v povorko

moči in slavnih podvigov,

znamenja zvezde, polmeseca, križa

jim padajo s čel

na razdraženo zemljo.

 

Ko ves ta rej, zmagoglasje

negibnosti mine,

 

zaškripljejo vzvodi strasti

med izmišljijami

in dokazljivimi dejstvi.

Med razumom in tesnobo

raste grmada

nepojmljivega ritma,

ki ni energija človeka,

niti substanca boga.

 

Ne. Mi nismo mera,

ampak nemir vseh stvari.

Uglasitev

 

Treba bo uglasiti molk.

So stvari, ki bivajo vase, tišje od tišine.

Tako živi čevelj, ki mu je umrla noga.

Tako živi noga, ki jo je presenetila rosa

v plamičkastem jutru,

v hipu, ko se modrina razstrtosti

še ni utegnila dvigniti

v nebo.

Vdih, izdih, navdih

 

Skozi gozd gremo in skozi postmodernizem.

Kakšno olajšanje,

stopiti v čas

najvišjega obupa.

 

Šele izvrženi vidimo nébes

v dvoumni podobi:

z negotovimi ustnicami šolamo

udomačenost na novo.

 

Ampak kar spravimo v ljubezen

se je – vsaj kot toplota zraka –

obdrsnilo ob stvari.

 

Ta nedoumljivost – v približku besede –

nas osrečuje z navdihom,

z zavestjo,

da smo pokriti čez vse,

česar ni.

Kjer težnost preide v svod

 

Vse, kar zasnujemo

nas obteži s snovjo.

 

Vehasti gremo na pot,

ki ni narejena za nas,

ampak zaradi razdalje:

nebo nas ščiti s smehljajem mame,

ko se igramo kralje.

 

Kraljevsko je tam: predpraznina,

kjer naša težnost preide v svod.

Tu, kjer je usekala smrtna tišina.

 

Človek je samo štrcelj, predoblika,

in bog je človek brez jezika.

Jezik je zamedlo

 

Jezik je zamedlo.

V gibanju zvezd, v zasukih jesenskih vetrov,

čemi manirizem.

Leto odteka v črtovju dvanajsttonije.

Človek, ki se mu bog od nekdaj

maščuje z lepoto,

v svoji enkratnosti sluti sistem.

 

Le da mi ne bi jezika zamedlo,

pomisli,

srečen,

ker še ni nem.

Anaksimander meri

 

V zvezde zazrt, kakor nekdaj bogovi,

Grk po poklicu, očaran z razmerji,

sedemkrat višji od svojih stopal,

sedemkrat tišji od Ust, ki so izpljunila

jezik in ga je neki Pozabljenec

našel v pritličnem grmičju. V zvezde zazrt.

Grk po poklicu: spoznavam, da zemlja

lebdi, a ne na vodi, kot menil je Tales.

Nisem naiven. Če še presajam besede

iz zemlje v ženski pregib, negujem samoto

umrlih: globlja od zla in dobrote je

modra brezbrižnost lepote.

Anaksimander zemljemerec

 

Zemlja je valj, s trikratno večjim premerom

od svoje višine. To naj bo zakon.

Še to, da v moje možgane vzidan je isti

načrt kot v varljivost čutil:

skrb za neznansko je dar zemljemercev.

Anaksimander o genezi človeka

 

Takoj, ko se človek rodi, prične ugibati o stvareh, ki so

starejše od njega.

Anaksimander o videzu

 

Sedimo za mizo: vsi obrazi v istem hlebcu.

Otroci, pivkajoči od želja, upognjeni od hrepenenj.

Jaz, uravnotežen od resnic in zmot,

izpolnjen od neizpolnjenosti:

navidezno nem.

 

Anaksimandrova sposobnost izključevanja

 

Lahko si zamislim odtis brez noge.

Ne morem si predstavljati noge brez odtisa.

Lahko si zamislim svet brez življenja.

Ne morem si predstavljati življenja brez sveta.

Aj, kakšna groza!

Anaksimander odšteva

 

Pet čutil za eno srce.

Štiri strani neba za eno zemljo.

Tri razsežnosti za en prostor.

Dve bitji za enega otroka.

Eno življenje za eno smrt.

Nobene besede za brezkrajno, ki združuje

srce, zemljo, prostor, otroka in smrt.

5

 

Misel misli in je hkrati mišljenja. Njena dognanja so bizarna.

 

 

 

15

 

Tisti, ki so odšli, so popolni: zanesljivo izginjajo v naših spominih.

 

 

 

33

 

Kar je vredno občudovanja in smeha: da skušamo še vedno izpopolniti Pesem.

 

 

 

36

 

S prekopavanjem jezika ne bomo ustvarili pesmi. Pesem je nadzorovana tišina.

 

 

 

41

 

Na zemlji nismo doma; le gostujemo.

 

 

 

50

 

Med vprašanjem o nesmislu popolnosti in popolnostjo nesmisla se je treba odločiti za otroka.

 

 

 

51

 

Borba za metafiziko je končana, pričenja se borba za metafizično.

 

 

 

60

 

Ljubimkamo z nebom, a poročeni smo z zemljo.

 

 

 

84

 

Poezija ni tekmovanje za popolnost, je izpopolnjevanje jezika. Poezija nima ničesar nad seboj, ob sebi, zoper sebe: njeno nikogaršnjost lahko preizkusite tako, da napišete pesem.

 

 

 

105

 

Človek je končno, a nedokončano bitje. Dokaz za to je smrt, naša neskončnost.

I

 

Presegli smo zenit. Lunin strah

sonetizira.

Kar vemo, je brez izvira,

darovani dah.

 

Veliki Pok, upor snovi: ga Bog

privatizira?

Tisto prej je le, v objemu mira,

neustvarjenega jok.

 

Preveč daljave škodi. Vlažen mah

prerašča kvarke.

Metulj je v igri z zrakom prah.

 

Sonca preštejmo, štejmo žarke:

na končnem polju čaka večni šah.

II

 

Živčne duše se selijo v veverice.

Propad sveta, rojevanje želoda,

mrzla zavest ubitih, čustvo svoda:

vse je nič, ostalo so kaprice.

 

Buda je jeseni grah, strok je deževje.

Tišji so orgazmi, manj je otrok.

Razum je prazen, absoluten krog,

oblečene so ženskice, golo je drevje.

 

Še bo čakanja, še bo pela kanja,

še bodo leta šla v kosti,

še se bo v srcu obrnila kri,

bolnik se bo boril za milost spanja.

 

Kar bo, se večno meri s tem, kar ni.

 

III

 

December je strog in resen,

skeleče ga sončev obrat.

Obljube letijo v liku jat,

romance načenja plesen.

 

Svet je neznosno dovršen,

kot nedovršni glagol biti.

Nekdo se hoče v niču skriti –

v hipu je bog. In izgubljen.

 

Zaljubljenec, črn od pohote,

ni tak. Živi za svoje zmote.

 

Živi, pozablja, pada v sen.

Napada žensko kakor Franki Gote.

V hipu je bog. In ves leden.

 

V

 

Minljivost merimo, ker nam je dana

večnost, smisel za odsotno.

Tih spomin, ki dela dušo potno,

je podoba mame: blizka, a neznana.

 

Čas pripada snovi: zvonu, teži, uri,

pesku, senci,vzmeti in kristalu,

vzgonu, prepolavljanju atoma, valu

v celičnem spominu. Ampak čas so duri

 

ponovitve. Isto vstopa kot privid.

To, kar pri vrnitvi nas razburi,

je sprememba, tujost ljubega, je mit.

 

Torej merimo le nič, ki ne mineva:

niti lunin pulz ne bitje sonca –

milost, da začeto ne razume konca,

 

razkrojenost speva.

 

XIV

 

Ljuba, postrgal te bom v pesem, v ostanek

življenja. Le iz zadrege logosa govorim

v prvi osebi. V resnici se v tebi učim

predbesed. V tvojo lepoto glodam, podganek.

 

Navzamem se tvoje daljave, nemira, pisave.

Stopam v tvoje nevrone, v šifro dedne zasnove.

Čutim spremembe tkiva, drhteče celične bogove,

vedrim v vrtincu sreče sredi tvoje glave.

 

Le iz zadrege logosa govorim iz tvoje duše,

ker ti si vse: kaplja, prerezan sapnik suše,

 

lajež psa v ometu zapuščene hiše, strah, idol,

vzcveteli ud, ciganska violina, pravi mol,

 

kletev brezverca, foton v očeh novorejenca,

samota rože, ki bledi na robu venca.

Prvi spev: Blodno

 

Pesnjenje ni umetnost spominjanja,

je veščina pozabe.

Blodnjak je vedno daljši od niti,

njegova rešitev je: izgubljenost.

 

Naša rešitev je: izgubljenost.

Recimo, brez sumničenj:

»Vse poti so slabe.«

 

Recimo, pojdimo! Čemu ne bi tavali,

s sladkorčki ljubezni med nogami,

čemu ne bi nase prevzeli tistega,

kar je zavrgel sam Stvarnik, namreč:

zmote?

 

Namreč: blodnje?

Namreč: metodične blodnje?

Namreč: blodnje kot biti na poti?

Recimo, bodimo srečni otroci:

»Vse poti so dobre.«

 

Pojdimo, ostanimo!

Če bi šli, bi nas čakalo brezvetrje,

od čakanja bi nam izpadli zobje

in zrasla golša.

Vreščali bi od neučakanosti,

spominjajoči na Odiseja brez ženske,

na Kolumba, ki se ne more odločiti

med preobiljem odkritih Amerik.

 

Če bi ostali, bi nas čakalo brezverje:

naši bogovi bi postali tenki kot

lističi pozlate, mencali bi med ideali,

spominjajoči na Camusa, scuzanega od Alžirk,

na Narcisa, skozlanega nad lastno podobo.

 

Torej: plešimo!

Torej: rajajmo v lepoti!

Torej: zavrtinčimo se v lepoti praznega Središča!

Ne recimo, ne hodimo,

ne pojdimo, ne ostanimo.

 

Lajajmo na luno, ko nas prime pasje.

Črvičimo v lubje, ko nas prime goseničje.

Grizimo v bubo, ko nas prime metulje.

 

Mir bo prišel ne glede.

Ne glede na ohlajajoči se svet.

Ne glede na zgoščevanje človekove izkušnje.

Mir bo prišel ne glede na ne glede.

Šesti spev: Ognjevito

 

Gorele so oči, gorela so mesta,

oblastniki in kuga so postajali zgodovina.

 

Vnemala so se srca, vnemali imperiji,

norosti je odpovedal imunski sistem.

 

Plamtela so čustva, plamteli lasje

Giordana Bruna na Campo di Fiori,

 

ljubezen in Sarajevo sta postala mrtva

in večna kot latinščina.

 

Mrtva in večna je žarela zamisel

Svetega Graala. Tako so tlele kosti

 

otrok v Hirošimi po padcu fizike.

Rog izobilja, razsipanje božjih darov,

 

je prevzel podobo spačka. Nikoli več

ni z neba snežila mana, le še gnoj.

 

Človek, ki se je talil iz skal, gline,

vode in svetlobe, brbotal vekom veke,

 

se je ohladil. Zdaj je mrzel, združen

z močjo. Mrzla Moč. Moč mrzle Moči.